Slovenski tarok

Med najbolj razširjene in priljubljene družbene igre s kartami na Slovenskem gotovo sodi tarok. Igralci uporabljajo komplet 54 kart s štirimi barvami, ki imajo vsaka po osem kart in še 21 z rimskimi številkami označenih kart ali tarokov ter škisa, ki je 54. karta. Igro igrajo dva, trije ali štirje igralci. V več stoletnem razvoju se je igra tarok spreminjala in dobivala v posameznih deželah posebne načine oziroma različice. Od 14. stoletja, ko naj bi se po dosedanjih raziskavah s tarokom srečali v Evropi, lahko govorimo o tej igri tudi na slovenskem etničnem ozemlju, čeprav so nam za starejša obdobja na voljo le skromna pričevanja. Ves ta čas so poleg uveljavljenih, pogosto mednarodno sprejetih motivih zasnov nastajale tudi razne vrste posebnih tarokov, od unikatov do motivno opredeljenih v posebne tematike (motivi iz spolnega življenja, politično opredeljena motivika, humoristična, vojaška itd.). Posebna zvrst so tudi t.k. narodni taroki, ki z izborom motivov predstavljajo posamezne narode, njihovo kulturo, dediščino, posebnosti in znamenitosti, simbole itd. Mednje sodi tudi Slovenski tarok.

Kako je prišlo do slovenskega taroka?

Na predlog Jožeta Štivana je bila opravljena raziskava, ki so jo končali 1994. Študija Motivi za izdelavo slovenskega taroka1 je opredelila model in izhodišča ter določila dva kompleta motivov za slovenski tarok. Po temeljiti presoji se je komisija pri podjetju Eurotrade odločila za motivni predlog št. 2 in ga predlagala v nadaljnjo izdelavo. Oba kompleta oz. študija v celoti sta avtorsko zaščitena in last podjetja Eurotrade Commerce d.o.o. iz Ljubljane.
V nadaljnjih pripravah za natis in izdajo slovenskega taroka je bil narejen seznam nekaj slovenskih akademskih slikarjev (prednost so imeli grafiki in ilustratorji), med katerimi bi lahko izbrali avtorja prvega slovenskega taroka. Po temeljitem pregledu njihovega ustvarjanja je bil izbran akademski slikar in ilustrator Matjaž Schmidt iz Ljubljane, ki se je leta 1995 lotil zahtevnega dela. Ko je slikar končal delo, je bilo tiskanje zaupano zdaj najbolj uveljavljeni blagovni znamki na tem področju tiska in izdelave igralnih kart firmi Piatnik na Dunaju.

1 Janez Bogataj, Motivi za izdelavo slovenskega taroka, Ljubljana 28.7.1994, tipkopis, s.5.

Slovenski tarok je prvi slovenski narodni komplet igralnih kart. Vendar pa moramo tu opozoriti na bogato dediščino izdelovanje igralnih kart na Slovenskem in na motivno opredeljene serije, ki odstopajo od mednarodno poznanih in uveljavljenih motivov.
V Ljubljani sta namreč že leta 1910 ustanovila upokojeni c.kr.okrajni tajnik in trgovec Fran Čebokli in »veletržec« Nikolaj Novaković Prvo slovensko tovarno igralnih kart.2 Tovarna je med 1910 in 1912 natisnila tematsko serijo kart Slovanski tarok, ki pa ga je policija 1916 skupaj s tematskimi kartami Slava in Primorka prepovedala zaradi » neprikrite panslovanske podobe«, saj so «vsebovale raznovrstne slike iz ruskega in srbskega narodnega življenja«. Avtor slovanskega taroka je bil slikar Hinko Smrekar (1863-1943), njegove karte pa naj bi bile že do policijske prepovedi med igralci močno priljubljene. Karte je v faksimilirani obliki 1993 izdala Mladinska knjiga. Motivika slovanskega taroka (pogosto se imenuje tudi Smrekarjev) ustreza njegovemu imenu. Hinko Smrekar je na posameznih kartah uporabil paleto motivov o »starosvetnostih« ljudskega življenja, predvsem šeg in navad pri slovanskih narodih, med katerimi so v ospredju zlasti slovenski, balkanski in ruski motivi. Tudi za posamezne figure so bile uporabljene nekatere osebnosti iz slovenske in slovanske zgodovine ter posamezne vrste tradicionalnega oblačilnega videza (t.i. noše), pretežno slovenskih pokrajin. Celota torej deluje izrazito kot slikovit prikaz slovanske duhovne kulture, bolje rečeno kulturne dediščine. Panslovansko gibanje je bilo ob nastanku Smrekarjevega taroka že preteklost, zato so njegove karte bolj izraz nekega novega vseslovanstva in jugoslovanstva, kar pa je bilo s takratnega slovenskega zornega kota dobrodošlo. Sooblikovalo naj bi težnje po zaviranju ponemčevalnega pritiska in omogočalo slovensko narodno kulturno osamosvojitev.3 Podjetje Prva slovanska tovarna igralnih kart, ki je imelo prostore na Wolfovi ulici št. 12 v Ljubljani, je 1912 kupila Ljubljanska kreditna banka. Po 1. svetovni vojni so lastniki tovarno začeli preurejati in modernizirati; preimenovali so jo v Prvo jugoslovansko tovarno igralnih kart, d.z.o.z. v Ljubljani, pri kateri so sodelovali novi partnerji iz vrst bančnikov in podjetnikov. Vendar pa je imela tovarna kljub velikim načrtom vedno večje izgube in podjetje je šlo 1925 v stečaj; 1928 je bilo izpisano iz trgovinskega registra. Tovarna je izdelala v času delovanje vrsto kakovostnih igralnih kart, med katerimi so bile tudi priljubljene Najfinejše umivne kavarniške tarok karte, za katere so zagrizeni kvartopirci menili, da so po kakovosti enakovredne znamenitim Piatnikovim z Dunaja.

2 Podatki po sestavku: Peter Vodopivec, Prva slovanska tovarna igralnih kart v Ljubljani in policija, v: Smrekarjev tarok, Mladinska knjiga, Ljubljana 1993, str.43-53.
3 Delo navedeno, v op. 2, s.52.

Vendar pa zgodovina igralnih kart na Slovenskem s tem še ni izčrpana. Pojav igralnih kart, njihov pomen in sporočila so bili pogosti motivi naših slikarjev. Torej karte in tarok le kot motiv, kot razmišljanje in le zgolj izdelovanje »predmeta« za igro. Vrhunec v tej smeri predstavlja znameniti Taboriščni tarok, ki ga je arhitekt in slikar Boris Kobe naslikal 1945 v Dachauu kot slikarsko poezijo človeške usode, grozot in zlobe, kar je nanizal kot galerijo tarokov, torej predmetov, ki so nosilci usode in sreče. Kobe je seveda uporabil za svoje upodobitve manjši format kart od običajnih in tako tudi po tej strani pokazal pravi pomen tega njegovega slikarskega in filozofskega sporočila ob iztekajoči se 2. svetovni vojni.to je pomembno poudariti tudi zaradi dejstva, ker se njegov taboriščni tarok pogosto razume zgolj ko eno od vsebinskih različic taroka, ki je nastala v izjemnih razmerah.4

V zadnjih letih nastajajo izdaje igralnih kart z raznimi duhovitimi motivi, upodobitvami osebnosti ipd. (npr. igralne karte z motivi karikatur politikov in znanih osebnosti). Vendar pa vse take in podobne karte pomenijo predvsem bolj ali manj posrečeno komunikacijo s posameznimi področji sodobnega vsakdanjika in pogosto dopolnilni proizvod v okviru marketinških, spektakelskih in podobnih prizadevanj. Popolnoma neznano je področje unikatne ustvarjalnosti igralnih kart (ne le za igro tarok) v nekaterih družbah odraslih, klubih in društvih.

Pogled v zgodovino kart in taroka

O nastanku igralnih kart je veliko ugibanj, prav tako tudi o času ko naj bi se to zgodilo. Privlačnost igre s kartami je bila vedno velika in bolj ko poskušamo odstirati starejša zgodovinska obdobja, povezana z uporabo podobic, ki so vzburjale konice prstov, bolj se približujemo svetu številnih skrivnosti in celo čarovnij. Pisana paleta sličic, upodobljenih na papirju ali lesu, simboli in znamenja so imeli velik pomen v iniciacijskih obredih, bili so številčno simbolični, astrološki in razumeli so jih le posamezniki. Igralne karte so lahko tudi del čarovnije torej pradavne tradicije okultnega, ki se je ohranjala z vedeževanjem cigank in s posameznimi prerokujočimi amaterji, ki so uporabljali stari tarot, torej obliko taroka, znano že v 14. stoletju v Franciji, in ga je sestavljalo 78 kart. Njihov pomen so razumeli le najboljši, najbolj zagrizeni, izbrani tarotisti, ki so uporabljali te karte s štirimi temeljnimi barvami in simboli: palico, čašo, mečem in kovancem. Še zdaj vedeževalci pogosto uporabljajo karte starega tarota. Vendar pojdimo lepo po vrsti.

4 Spominski taboriščni tarok prof.Borisa Kobeta, Zveza združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije, Ljubljana 1995.

Dejali so, da je glede najstarejše zgodovine igralnih kart, torej tudi taroka, več ugibanj in hipotez. Splošno je sprejeto mnenje, da je »pradomovina« igralnih kart osrednja Azija. Od tod naj bi se preneslo na vzhod v Korejo, na Kitajsko in v Indijo. Širitev proti Evropi je potekala prek Afganistana, Perzije in Arabije. Ena od hipotez tudi pravi, da naj bi se zgodovina kart začela s palicami in puščicami, ki so jih uporabljali kot zgodnjo obliko napovedovanja usode. Tako so strokovnjaki za igre s kartami celo dokazali, da so bila stebla puščic uporabljena v Koreji za vedeževanje tako, da so jih obarvali z znamenji položaja. Ta znamenja so začeli sčasoma kopirati, najprej na igralne palice, potem pa še na dolge papirnate trakove. Nasledek tega naj bi bil naposled zavojček stiliziranih kart, ki so bile razdeljene na konkretne vrste oz. figuralne upodobitve: človeka, ribo, fazan, vrano, konja, zajca, antilopo in zvezdo.5
Na Kitajskem se karte prvič omenjajo v času dinastije Tang (618-906), čeprav drugi kitajski viri navajajo podatek, da naj bi jih » izumili » šele leta 1120, ko so se z njimi zabavale konkubine cesarja Seun Hoja. Druge teorije spet povezujejo nastanek igralnih kart z indijsko igro šaha. Vsekakor se stare azijske karte po vsebini in tudi po izdelavi močno razlikujejo od evropskih. Igralne karte s Evropi prvič omenjajo leta 1299 v kroniki Sandra di Pipozza. Tudi te karte naj bis e najprej uporabljale za prerokovanje oz. vedeževanje in šele pozneje za igro. Leta 1377 omenjajo v italijanskem Viterbu vzhodnjaško igro s kartami naib, ki je poleg italijanske tarocchi (od tod ime tarok) ena najstarejših iger s kartami. Stari evropski oz. italijanski tarok naj bi imel prednika v indijski simboliki oz. mitologiji. Hindujski bog Ardhanari je namreč upodobljen s čašo, mečem, žezlom in prstanom na roki. Torej splet simbolov, ki so značilni tudi za stari evropski tarok, namreč čaša, meč, žezlo ali gorjača in kovanec.

5 Firideric V. Grunfeld, Igre sveta, DZS, Ljubljana 1993, s.115.

Iz Azije so karte prinesli v Evropo najbrž arabski osvajalci, podobno kot tudi šah v Španijo in na Sicilijo. Prvotne igralne karte so bile slikane ročno, šele z razvojem grafične tehnike lesoreza (od 1420-1430 dalje) pa je njihova uporaba začela naraščati. Prve evropske delavnice za izdelavo igralnih kart so bile v Italiji, in sicer v 15. stoletju (npr. Viterbo), pa tudi v Nemčiji (Nürnberg, Ulm, Augsburg). Seveda so več stoletij trajajoči razvoj in pohod igralnih kart med ljudi spremljali veliki odpori, zlasti Cerkve, ki je kartam nasprotovala, ker je obsojala tudi vse druge igre na srečo. Vsem prepovedim navkljub so se karte uveljavile, razvili so se tudi razni tipi taroka, ki se razlikujejo po številu kart, barvah in simbolih. Zlasti v 19. stoletju je igra tarok postala zelo priljubljena tudi v deželah Avstro-Ogrske, na Dunaju pa se je najbolj uveljavila še sedaj delujoča delavnica za izdelavo igralnih kart Piatnik. Poleg uveljavljenih »klasičnih« motivov so začeli ponujati trgu tudi posebne tematske motivne serije, od takih, ki so poveličevali zgodovino monarhije, do takih, ki so bili dostopni le izbranim družbam in so prikazovali motiviko s področja spolnosti erotike.

Do današnjega časa os se razvili in obdržali trije sistemi oz. vrste kart. Najstarejše so italijansko-španske z 52 kartami. Posemezne barve so označene s simboli, in sicer zelena ali rjava palica oz. kij (bastoni), modri meč (spade), rdeča čaša (coppe) in rumen (zlat) denar (denari). Na teh kartah so upodobljeni kralj, konjenik in fant, vrednostne karte od asa do 10 in 22 tarokov z zanimivi upodobitvami, med katerimi so motivi sveta, pravice, angela, sonca, lune, ognja, smrti, hudiča itd. Drugi sistem kart so nemške karte s simboli in barvami. Nemški sistem sestavlja od 32 do 36 kart v štirih barvah in simbolih: rjav želod ali hrast (Eicheln), zelen list (Grün), rdeče srce (Rot) in rumeni kraguljčki (Schellen). Vsak od simbolov ima soj pomen. Želod pomeni viteštvo in vojaški stan ter boj za pravičnost, med krepostmi nemškega naroda pa pomeni moč. Zelen list je simbol živinoreje in poljedelstva oz. kmečkega stanu, pomeni pa tudi krepost-pravičnost. Srce naj bi simboliziralo neomadeževanost duhovščine, od narodnih kreposti pa vero. Kraguljčki so simbol meščanstva, njegovega pomena za obrt in trgovino, od kreposti pa pomenijo usmiljenost.6 Tretji sistem kart in njihovih barvnih znakov so francoske karte. Kako se je razvil ta sistem še ni natančno pojasnjeno, prav gotovo so mu že v 15. st. , botrovali italijanski in nemški vplivi. Francoske karte uvajajo le dve barv, in sicer redečo in črno, za igro se uporablja 52 do 56 kart v naslednjih znakih in barvah: črn list triperesne deteljice ali križ (trefle=list deteljice), črn vrh kopja ali pik (pique=vrh koplja), rdeče srce(coeur=srce) in rdeči karo (carreau=štirikotnik karo). Tudi pri francoskih tarokih imajo posamezni simboli in barve svoj pomen; križ predstavlja kmečki stan, pik je simbol viteštva in moči, srce simbol cerkve in karo meščanstva. Seveda je treba pri pregledu najbolj razširjenih sistemov kart opozoriti, da so se simboli in barve pojavljal še v drugih vsebinskih izpeljavah, kar je bilo povezano z različnimi vzroki in predvsem z namenom igralnih kart. Konec koncev je tudi Hinko Smrekar pri slovenskem taroku uvedel posebne simbole. Pogosto nastopajo v izbiri simbolov tudi živali in izjemna naravna bogastva (npr. diamant).

6 Del podatkov po sestavku: Jasna Horvat, O igralnih kartah, Smrekarjev tarok, Mladinska knjiga, Ljubljana 1993, s.58-59.

Glede na različnost barvnega sistema in simbolov ter števila kart se razlikuje igra tarok pri posameznih narodih. Močno je razširjen med Madžari, Avstrijci, Francozi, Italijani, Nemci, »vendar ga igrajo Francozi popolnoma drugače kot mi, Bavarci ga igrajo z navadnimi kartami, Madžari pa z 78 tarok kartami. Avstrijci so madžarski tarok priredili in ohranili le 54 kart. Tako igro pozna tudi večina Slovencev, čeprav je pri nas dobila nekaj slovenskih posebnosti.«7 Posebnosti so prav gotov v samem pomenu te igre in v načinih igranja, še zlasti, če se primerjano z nekaterimi drugimi narodi. Marsikje v Evropi, npr. v Avstriji, je tarok zelo resna igra odraslih, ki spoštujejo stroga pravila igranja in predvsem tudi obnašanja. Pri nas je »tarokiranje« skupine »kvartopircev« pogost in predvsem družabni, zabavni dogodek. Ob partijah taroka stečejo pogovori in komentarji, pogosto so povezane s pitjem vina ali piva, tudi motivi igranja so lahko denarni ali pivski. (»igramo za rundo pira«). Igro obvladajo odrasli in tudi otroci, priljubljena je med dijaki in študenti, še zlasti med tistimi, ki se vsak dan vozijo z vlakom v šolo. Tarok je tudi značilna krokarska igra, pa večerna igra v planinskih postojankah, na taborjenju, v počitniških naseljih itd. Pogosto jo spremljajo glasno govorjenje, šale in komentarji k posameznim kartam, ki jih soigralci mečejo na mizo. (»Srce našga psa!«, »Pikolindra v klošter šla.«) Skozi stoletja so se ob tej družabnosti razvili številni izrazi, pregovori in reki, ki so čudovite prispodobe človeških posebnosti, dobrot in slabosti, pogosto porabijo tudi za prispodobo označevanje značilnosti vsakdanjega družbenega dogajanja.

7 Lada Zei, tarok (Pravila in nasveti za igranje), Smrekarjev tarok, Mladinska knjiga, Ljubljana 1993, s. 65.