Slovenski tarok

Med najbolj razširjene in priljubljene družbene igre s kartami na Slovenskem gotovo sodi tarok. Igralci uporabljajo komplet 54 kart s štirimi barvami, ki imajo vsaka po osem kart in še 21 z rimskimi številkami označenih kart ali tarokov ter škisa, ki je 54. karta. Igro igrajo dva, trije ali štirje igralci. V več stoletnem razvoju se je igra tarok spreminjala in dobivala v posameznih deželah posebne načine oziroma različice. Od 14. stoletja, ko naj bi se po dosedanjih raziskavah s tarokom srečali v Evropi, lahko govorimo o tej igri tudi na slovenskem etničnem ozemlju, čeprav so nam za starejša obdobja na voljo le skromna pričevanja. Ves ta čas so poleg uveljavljenih, pogosto mednarodno sprejetih motivih zasnov nastajale tudi razne vrste posebnih tarokov, od unikatov do motivno opredeljenih v posebne tematike (motivi iz spolnega življenja, politično opredeljena motivika, humoristična, vojaška itd.). Posebna zvrst so tudi t.k. narodni taroki, ki z izborom motivov predstavljajo posamezne narode, njihovo kulturo, dediščino, posebnosti in znamenitosti, simbole itd. Mednje sodi tudi Slovenski tarok.

Zasnova slovenskega taroka in pregled motivov

Najbolj znane in uveljavljene tarok karte na Slovenskem (Piatnikov tarok, pred tem tudi tarok iz ljubljanske tovarne igralnih kart) sestavljajo uveljavljeni, »klasični« motivi. Motivni svet tarokov izhaja iz nekaterih temeljnih sestavin in mejnikov človeškega življenja, kot so otroštvo, dvorjenje, zapeljevanje, ljubezen, slovo. Pojavljajo se še odnosi med fantom in dekletom, možem in ženo, tujcem in domačinko, odnosi v družini. Skratka splet žanrskih upodobitev, idil, razmerij med spoloma, prikaz nekaterih del in opravi, vse skupaj pa postavljeno v idealizirane pokrajine in okolja, ki se raztezajo od Tirolske in drugih alpskih območij prek Sredozemlja do Orienta. Opazno je zanimanje za orientalski slog, zato tudi motivi s Turki, haremom ipd. Vse skupaj je torej razpeto med ideali in mitologijo.

Pri določitvi zasnove slovenskega taroka smo izhajali iz treh izhodišč. Pri geografskem okolju smo upoštevali slovenski etnični ali kulturni prostor, ki ga označujejo sestavine alpske, mediteranski in panonske kulture ter vse tiste, ki jih v strokovni okvirjih opredeljujemo kot osrednjeslovenske. Nadalje smo upoštevali še dve smeri za motivno določitev tarokov, in izbrane sestavine našega zgodovinskega razvoja na podeželju in v mestih ter bogastvo slovenske mitologije ter duhovno kulturne dediščine.

Pri izbiranju barv in simbolov slovenskega taroka smo se odločili, da obdržimo splošno uveljavljena in na Slovenskem uporabljana znamenja: črni križ, črni pik, rdeče srce in rdeči karo. Načelno bi bilo mogoče tudi tu postaviti poseben in značilen slovenski simbolni sistem. Vendar se zdi, da je lahko prav v teh časih to nepremišljeno početje, saj še nimamo urejenega odnosa do simbolov tako na narodni kot državni ravni. Nekaj podobnega je tudi z barvami, ki jih še nismo opredelili. Razpravljanje o simbolih, znakih in barvah je, žal, še vedno razpeto med ljubiteljstvom in popolnoma naključnimi odločitvami, ki npr. lipov list naprej postavijo za enega od simbolov, nato pa ga čez nekaj let spet odpravijo. Skratka: pri barvah in simbolih tarokov ostajamo pri splošni in uveljavljeni razpoznavnosti.

Podobno je bilo tudi z izbiro načina oštevilčevanja tarokov, saj smo se odločili za uveljavljeni način z rimskimi številkami v črni barvi. Bolj težavna je bila naloga pri izbiranju figur za posamezne barve, zlasti če upoštevamo npr. razpravljaje ob pripravi slovenskega tolarja in izbiranje znamenitih Slovencev, ki so upodobljeni na posameznih kovancih. Tako smo za kralje, dame, konjenike in fante izbirali med znamenitimi osebnostmi iz naše zgodovine, deloma pa smo upoštevali tudi nekatere ključne osebnosti slovenskega pravljičnega sveta (npr. Lepa Vida).

Čeprav karte za tarok omogočajo veliko različnih motivov (samo pri tarokih 42 različnih), je bilo odločanje pri izbiri iz obširnega seznama težko in zahtevno delo. Glede na temeljni motivni koncept, ki izhaja iz slovenske dediščine, se nam tudi pri tem projektu potrjuje dejstvo, da smo dediči velikega bogastva, ki pa ga pogosto še vse premalo poznamo, čeprav nam sooblikuje podobo naše istovetnosti in bogate razvojen kontinuitete.

Taroki

Spica

Pagat

Pozvačin

Na vzhodnem Štajerskem in še zlasti v Prekmurju so poznali posebno institucijo ženitovanjskih vabovcev, ki so jih imenovali pozvačini, zvači, vabovčini, pozoviči, povabiči itn. Na ženitovanje sta navadno vabila dva pozvačina; morala sta biti dobra govornika in šaljivca ter sta bila značilno blečena oz. našemljena. Lik pozvačina predstavlja značilno masko, ki nastopa zunaj pustnega časa. Obleka pozvačina je bila sešita iz številnih raznobarvnih trakov in otiračev (platnenih tkanih brisač).

Mestni čuvaj

Mestni čuvaj ali stražnik je bil ena od pomembnih osebnosti avtonomne mestne uprave do 18. stoletja. Opravljal je naloge nočnega čuvaja, stražarja mestnih vrat in podobno. Zanj značilno orožje je bila sulica ali helebarda.

II

Bencinska črpalka
Nepogrešljiva sestavina sodobne avtomobilske kulture ima tudi na Slovenskem svojo dediščino. Prve črpalke so poganjali ročno. Seveda so se pojavile šele tedaj, ko je bil avtomobilski promet razmeroma dobro razvit. Leta 1909 je bilo na Slovenskem 19 avtomobilov, 1929 pa že 1179. Leta 1904 si je baron Friderik Born pridobil dovoljenje za avtobusno progo Kranj-Tržič, 1909 je bil ustanovljen avtomobilski klub Kranjske, 1911 se je pojavil prvi taksist. Bencin je izdelovala rafinerija nafte v Dravogradu.

Urška in povodni mož
Janez Vajkard Valvasor povzema v Slavi vojvodine Kranjske poročilo, da je prvo nedeljo julija 1547 v Ljubljani povodni mož ugrabil s plesa na Starem trgu mestno razuzdanko Urško Šeferjevo in planil z njo v Ljubljanico, kjer je tudi čolnarji niso več našli. Zgodbo je upesnil France Prešeren.

III

Coprnica nad Cerkniškim jezerom
V slovenskem ljudskem verovanju je bila stoletja zasidrana tudi vera v coprnice, to je bitja z nadnaravnimi močmi; ponoči naj bi letala po zraku, med drugim na metlah. Eno od zbirališč naj bi bila Slivnica (nad Cerkniškim jezerom), kjer se kuha huda ura. Zgodbe o coprnicah je povzel Janez Vajkard Valvasor in tudi narisal po zraku leteče coprnice.

loški smučarji
Na Bloški planoti in v Vidovskih hribih so do začetka 2. sv. Vojne pri vsakdanjih in prazničnih opravilih v zimskem času uporabljali smuči. Bloške smuči so eno najstarejših prevoznih sredstev na Slovenskem, bloška smučarska kultura pa ena najstarejših zimskih kultur v Evropi, ki pa ni povezana z razvojem sodobnega športnega in turističnega smučanja. Raziskovalci menijo, da sodijo bloške smuči k staroslovanski dediščini in da so avtohton pojav.

IV

Postavljanje dvojnega kozolca
Dvojni kozolec ali toplar je naprava za sušenje in shranjevanje žita, detelje, fižola in sena. Toda toplar je slovenska posebnost in daje nekaterim slovenskim krajem posebno podobo. Pogosto lepo okrašen, kaže čudovito sožitje tesarskega oblikovanja in funkcionalnosti.


Hudič pase polhe
Motiv je bil prvič upodobljen v Valvasorejvi Slavi vojvodine Kranjske (1689). Valvasor je ob polhu zelo natančno opisal tudi značilnosti njegovega vedenja in načine polšjega lova. Polhe so v naših krajih lovili za prehrano, za pridobivanje masti, kožice pa so strojili in jih prodajali za krzno. Pred stoletji so veliko polšjih kožic tudi izvozili (npr. prek Amsterdama v Indijo). Valvasor pravi:«…goni jih vrag na pašo …Ostane torej sum, ki še ni ugasnil, da dobe stari polhi ušesno zarezo ne od ugriza, temveč na nadnaraven način. Vrag baje le tiste zaznamuje, ki jih je kdaj na pašo gnal, če je kaj dati na pripovedovanje kmetov. So li vraga ali polhe sami vprašali, ne morem vedeti …Po večini pravijo, da so od staršev slišali, da se je treba vraga, ki polhe goni, izogniti, če tretjič močno zapiska…«

IV

Prvi avtomobil v Ljubljani
Leta 1898 se je v Ljubljani pojavil prvi avtomobil, dvosedežni Comfortable iz tovarne Benz. Zmogel je 1,87 kW in v hitrejši predstavi 12 km/h. vozil ga je baron Anton Codelli. To je bil prvi avtomobil v Sloveniji in v tem delu Evrope vse do konca Balkanskega polotoka.


Rudniški škrat »perkmandelc« kaže rudarju živo srebro
O odkritju živega srebra v Idriji (1490) govorijo tudi pripovedi v ljudskem izročilu. Ena od teh pravi, da je čisto, samorodno živo srebro po naključju našel kmet, ki je k studencu pristavil škaf, da bi se mu ne razsušil. Ko je prišel po škaf, je na njegovem dnu našel tekočo, svetlo in težko kovinsko snov, ki je ni poznal. Zato jo je odnesel k zlatarju v Škofjo Loko. Zlatar pa je o najdbi obvestil podjetnega Korošca, ki je začel pridobivati na kraju najdbe to samorodno kovino… Vera v rudniške škrate je bila med rudarji zelo razširjena. Še zlasti je prav prišla starim rudarjem, ki so vsakemu novincu v rudniku naročili, da mora prinesti žganje (»geruž«), ga postaviti na določeno mesto v jašku, zato da ga bo dobil škrat. Ko so rudarji končali »šiht«, so mladi odšli domov, starejši pa so prineseno žganje popili.

VI

Peter Klepec
Suhljatemu junaku iz Osilnice ob Kolpi je po ljudski pripovedi Bog podaril izredno moč, da je lahko izruval drevo in premagal Turke. Z izruvanim drevesom je pregnal vso turško vojsko, kralj pa mu je v zahvalo podelil pravico do lova in ga oprostil davkov. Zgodba je v marsičem podobna povesi o Martinu Krpanu.

Kroparski kovač
V Kropi se je že v 14. stoletju razvilo fužinarstvo in ob njem kovaštvo, predvsem kovanje žebljev, ki so jih sčasoma veliko prodajali v tujino. V kovačijah ali vigenjcih so delali moški, ženske in otroci. Plavži in fužine so zaradi izčrpanosti rudišč propadli, kroparski in kamnogoriški kovači pa so se 1894 združili v Prvo zadrugo za žebljarski obrt in druge izdelke iz železa. Vsi člani zadruge (moški in ženske) so bili hkrati tudi delavci v zadrugi.

VII

Škrat ali palček
Lik škrata je precej razširjen v slovenskih pravljicah in bajkah. Škratje so najpogosteje povezani s podzemljem, rudnim in drugim bogastvom, z vodnjaki in studenci. Ljudsko izročilo razlikuje dobre in hudobne škrate. Svojevrstna oblika tega verovanja so sodobni dekorativni škrati po naših vrtovih, ki pa so večinoma sumljive umetniške vrednosti.

Solinar in solinarka
Grabljenje soli na kup ali žetev soli s strgalom (»garero«) v kristalizacijskem bazenu je bilo opravilo solinarjev in solinark, potem ko so s pretakanjem morske vode v različne izparevalne bazene dosegli njeno primerno zgostitev.

vii

Idrijski Merkur
Mesto Idrija ima v grbu podobo Merkurja, ki je rimski bog trgovanja pa tudi glasnik bogov. Idrijski grb z Merkurjem se pojavlja že v 2.polovici 17. stoletja. Merkur v grbu opozarja na idrijsko živo srebro, ki so ga odkrili 1490 in zaradi katerega se je Idrija razvila v zelo pomembno rudarsko središče. Srednjeveški alkimisti so namreč živo srebro (latinsko mercurium) označevali s simbolom planeta Merkurja.

Kolar
Kolarstvo je bilo nekdaj razvita obrt na Slovenskem. Kolarji so izdelovali trpežne vozove za prevozništvo ali furmanstvo, ki je bilo pomembna kmečka gospodarska dejavnost od 15. stoletja do uveljavitve železnic 2.polovici 19. stoletja. Poleg tega so kolarji izdelovali vozove in sani za vsakdanje potrebe kmetij pa tudi zapravljivčke in kočije; ob pojavi avtomobilizma so izdelovali lesena kolesa in karoserije.

ix

Mlada Breda
Poleg pesmi o Desetnici, Lepi Vidi, Zariki in Sončnici ter Mladi Zori je pesem o Mladi Bredi ena najlepših slovenskih ljudskih epskih balad. Zgodbe v teh baladah zajemajo motive iz vsakdanjega življenja v fevdalnem obdobju. Mlada Breda pripoveduje o hudobni tašči, ki je svojemu sinu umorila že sedem nevest in podobno usodo nameni še osmi-mladi Bredi.

Klekljarica
Izdelovanje klekljanih čipk se je v slovenske kraje razširilo iz zahodne Evrope. Najbolj množično so se klekljanja oprijele ženske v Idriji, od tod se je klekljarsko znanje širilo v bližnje in daljne kraje (Žiri, Železniki, Cerkno). V Idriji je naša najstarejša čipkarska šola, ki deluje neprekinjeno od ustanovitve l. 1876.

x

Pegam in Lambergar
Dvoboj Pegama in Lambergerja opeva zelo stara slovenska junaška pesem, ki so jo peli ob njej tudi plesali. Njen prvotni motiv je bajični in govori o boju med svetlim in temnim junakom. Na sedanjo obliko pesmi so vplivali boji Celjskih grofov sredi 15. stoletja. (Pegam je popačena oznaka za Čeha, Lambergi so bili ugledna kranjska plemiška rodbina.)

Čebelnjak s panjskimi končnicami
Od sredine 18. stoletja in nato še vse 19. stoletje so bile na Slovenskem razširjene poslikane panjske končnice, tj. čelne strani čebeljih panjev. Motivika na poslikanih panjskih končnicah razgrinja razmišljanje, verovanje, pa tudi zabavo in družbeno kritiko kmečkega človeka. Pojavljajo se upodobitve Marije, svetopisemskih prizorov in raznih legend, prikazi pravljičnih in pripovednih motivov (Kralj Matjaž, Pegam in Lambergar), zabavljivi prizori na račun žensk, krojačev, lovcev in drugi.

xi

Martin Krpan
Fran Levstik je za ljudskega junaka v svoji povesti nabral motive in drobce iz številnih pripovedi in zgodb, ki so opisovale krepkega junaka in dogodivščine tihotapcev, tovornikov. Seveda pa je podobo junaka zaostril v skladu s svojimi nazori in ga razvil v simbol preprostega slovenskega človeka.

Koledniki z voščenjakom v Ljubljani
Valvasor nam je v besedi in sliki ohranil zanimivo pričevanje o kolednikih, ki so od Miklavža pa do svečnice hodili po Ljubljani in drugih krajih ter s petjem od hiše do hiše nabirali darove. Z njimi so si nakupili voska, naredili tanke spletene sveče in jih s številnim okrasjem vred pritrdili na vrh droga. Tega so nosili s seboj in ga svečnico odnesli v cerkev k blagoslovu.

xii

Trnovska solatarica
Zalaganje mesta z zelenjavo je še sedaj domena številnih vrtnaric in kmetic iz ljubljanskega obmestja. Nekoč so bile najbolj značilne prodajalke solate in druge sveže zelenjave Trnovčanke in Krakovčanke, ki so pridelke iz svojih vrtov vozile na trg z ročnimi vozički. Takšne vozičke so uporabljale tudi perice in Bizovika in okolice, ki so hodile v mesto po perilo, ga doma na potoku oprale, posušile in ga nato spet vračale strankam v mestu.

Makalonca
Pravljica z mednarodnim motivom o Makalonci je pisatelj Fran Saleški Finžgar slišal v rani mladosti med čredniki in pastirji v planinah in jo 1944 zapisal. Motiv najdemo med arabskimi pravljicami Tisoč in ene noči, celo na Kitajskem; sredi 15. stoletja naj bi ga ljudsko pripovedovanje zaneslo v Italijo in francosko Provanso, od tod pa tudi v natisnjeni obliki po vsej Evropi.

xiii

Babji mlin
Star, duhovit motiv pomladitvenega mlina, ki ga poznamo s panjskih končnic, so pogosto »gledališko« uprizarjali v pustnih sprevodih, zlasti ponekod na Dolenjskem. Mlin deluje po načelu: stare babe noter, mlade ven. Tudi pri tej obliki pustne zabave so imeli glavno besedo fantje, združeni v fantovski druščini ali skupnosti. Babji mlin je izrazita šega prehoda in družbeni dogodek v procesu odraščanja.

Boji čolnarjev na Ljubljanici
Že Valvasor poroča o priljubljeni tekmovalni igri med čolnarji na Ljubljanici. V suvanju z drogovi sta se pomerila po dva tekmovalca; stala sta na koncu čolna. Zmagovalec je bil tisi, ki je vse svoje nasprotnike po vrsti porinil v vodo, jih izločil iz tekmovanja in si tako prislužil nagrado: sod vina vipavca in gnjat. Podobne igre poznajo skoraj v vseh srednjeveških mestih, ki stojijo ob vodi, igrali pa so jo tudi v beneških kanalih.

xiv

Lucija s Ptujskega polja
Zdaj so lucije znane zlasti v pustnih sprevodih in pri sodobnih folklorističnih prireditvah, prvotno pa so bile to skupina deklic v svetlih ogrinjalih in s kartonskimi kronami na glavah. Na lucijino (13.12.) so hodile od hiše do hiše in pele pesmi.

Tržaška krušarica
Prebivalke iz okolice Trsta, zlasti še iz Škednja, pa tudi iz bolj oddaljenih kraških in istrskih vasi, so vsak dan pekle kruh in raznovrstno krušno pecivo ter ga nosile na prodaj v Trst. Nosile so ga v jerbasih ali plenirjih na glavi, nekatere so ga tovorile z osli. Peka kruha za Trst je bila pomemben vir zaslužka že v 17. stoletju, pa tudi po 1. svetovni vojni.

xv

Cerkljanski lavfarji
Pustne šeme na Cerkljanskem, imenovane lauvarji, nosijo rezljane ali poslikane lesene maske ter značilna oblačila iz naravnih gradiv. Nastopajo stalni tipi: pust (obleka, pišita z mahom), ta tirjest (obleka, pošita z lanenim tirjem), lamant (senene vile in kožuh), ta bršlanast (obleka, pošita z bršljanovimi listi), gospod in gospa, ta star, ta stara, ta kožuhast(kožuh iz kož), ta loparjest, ta ličnat (pastirsko ogrinjalo iz ličja), ta smrikav (obleka iz smrečja) in drugi. Vsako leto se zberejo na Glavnem trgu v Cerknem, uprizorijo obsodbo pusta in ga pokončajo z batom.

Tivolski ribnik
Še po 2. svetovni vojni je bil v ljubljanskem mestnem parku Tivoliju urejen ribnik, kjer si je bilo mogoče izposoditi čoln, ob čolnarni pa obiskati odlično slaščičarno. V ribniku so bile ribe, race in labodi. Prvi znani ribnik je bil v Tivoliju že 1703, sedanji ribnik pa je mestna občina zgradila 1880. meščani so mu rekli »bajer«, v zimskem času pa se je spremenil v množično drsališče.

xvi

Zavetnika trte, vinogradnikov in vinarjev
Slovenski vinogradniki in vinarji imajo kar dva zavetnika, ki sta povezana s trto in vinom. Prvi je sv. Urban (25.5), ki ima svoj god v času cvetenja trte, drugi pa je sv. Martin (11.11.), ki goduje takrat, ko naj bi se mošt spreminjal v vino. Martinovo je tudi eden pomembnejših jesenskih praznikov, po nekod ga imenujejo tudi »jesenski pust«.

Osmica na Tržaškem krasu
Veja bršljana (fraska) je naravni smerokaz do domačije, kjer lahko osem dni v letu točijo lastno vino. V slovenske kraje se je razširila po tem, ko jo je uvedel že Karel Veliki. Pomembna je zato, ker s tem vinogradniki vsako leto pred trgatvijo porabijo staro zalogo vina in lahko pripravijo vinsko posodje za novo vino.

xvii

Dobra vila
Pogosta oseba v slovenskih pravljicah in bajkah je dobra vila. Zanjo so značilne dobrota in pripravljenost, pomagati nesrečnim (lačnim, revnim) ter seveda neizmerna lepota. V ljudskem verovanju ima čarobno moč in posebno sposobnost, pogosto opravlja svoja dejanja s čudežno paličico. Poleg dobrih vil poznamo v slovenski duhovni dediščini tudi grde ali hudobne vile, ki so včasih prispodoba zla in nesreče.

Začetki turizma v Portorožu
V Portorožu (prvič omenjen leta 1251 kot portus sanctae Mariae de Rosa, glavna dejavnost je bilo solinarstvo) so začeli benediktinci zdraviti s slanico in solinskim blatom v 13. stoletju. Pravi turizem se je začel, ko so 1830 zgradili vilo Vesna in pred njo prvo kopališče na slovenski obali; 1894 je bila zgrajena zdraviliška stavba. Leta 1902 je skozi Portorož stekla železniška proga Trst-Poreč. Med 1908 in 1912 so zgradili velik hotel Palace, ki je bil eden najbolj luksuznih na vzhodnem Jadranu.

xviii

Zeleni Jurij v Beli krajini
Praznovanje jurjevega je bilo povezano s posebnimi obredi, ki so se kot turistična zanimivost ohranili v Beli krajini(Črnomelj, Vinica), in sicer kot »gledališče zgodovine«. Fantje in dekleta so na zadnjo aprilsko nedeljo vodili v sprevodu v zelenje odetega Jurija in nosili okrašen mlaj. Dekleta so v Črnomlju z mlaja pobrale vse okrasje, Zelenega Jurija pa so odpeljali do mostu in ga vrgli v vodo-seveda le njegovo zeleno preobleko. Ta najstarejši način jurjevanja že ob koncu 19. stoletja v Beli krajini ni bil več znan, po 1. svetovni vojni in tik pred začetkom druge pa so ga posamezniki ponovno oživili, vendar s številnimi novostmi in predvsem s »scenarijem«, kar je bilo zaradi pretrgane navezanosti pojava popolnoma razumljivo.

Ljubljanske cvetnonedeljske butarice
Med vsemi slovenskimi butaricami so ljubljanske najmlajše. Šele po koncu 1. svetovne vojne so prebivalci vasi iz okolice Ljubljane (zlasti iz Zadvora, Sostrega in Bizovika) začeli izdelovati cvetnonedeljske butarice iz pobarvanega smrekovega oblanja in zelenja. Prodajali so jih meščanom na tržnicah in na posebnih prodajnih mestih. Pogosto so oblanje pobarvali v barvah slovenske zastave. Ta dopolnilna domača obrt je še ohranjena.

xix

Dunajski kostanjar
Sezonska peka in kostanja na Dunaju je bilo opravilo zlasti prebivalcev Ribniške doline in Kočevskega. Razvilo se je v pravo obrtno dejavnost, ki je dajala in še daje Dunaju svojevrsten mik v jesenskem in zimskem času. Slovenski kostanjarji so bili zaradi stalnega stika z Dunajčani prava posebnost avstrijske (in nekdaj tudi naše) prestolnice ter meščani zelo priljubljeni. Kostanj so večinoma kupovali pri italijanskih trgovcih.

Zlatorog
Pravljica o Zlatorogu je umetna, vendar pa je nastala po nekaterih ljudskih pripovednih motivih. Podlaga zanjo so zgodbe o lovu v visokogorju, s katerim so se ukvarjali, seveda naskrivaj, predvsem Trentarji.

xx

Slovenska filharmonija
Leta 1701 je bilo v Ljubljani ustanovljeno prvo združenje na Slovenskem (Academija philharmonicorum); 1794 so ustanovili Filharmonično družbo, ki je delovala do 1919. slovenski glasbeniki pa zlasti po 1860 v njej niso mogli uveljavljati svojih narodnoprebudnih prizadevanj, zato so 1872 ustanovili v Ljubljani Glasbeno matico. V okviru te je 1919 začela delovati Filharmonična družba, ki se je 1935 preimenovala v Ljubljansko filharmonijo in 1948 v Slovensko filharmonijo.

Kekec
Priljubljenega mladinskega junaka je Josip Vandot (1884-1944) prevzel v svoje povesti od gorenjskih ljudskih pripovedovalcev. Razvil ga je v iznajdljivega, pogumnega in radoživega fantiča, ki je kos vsem nevarnostim v gorskem svetu, poseljenem s pravljičnimi osebami (Bedanec, Pehta, Kosobrin). Kekec je zaživel tudi v nekaj slovenskih filmih.

xxi

Mond
Ustoličevanje na knežjem kamnu
Obred ustoličevanja novega koroškega vojvode (do 1414) kakršnega drugod v takratni Evropi niso poznali je izviral iz družbene in pravne ureditve v Karantaniji, najstarejši državni tvorbi alpskih Slovanov. Pomembno vlogo so imeli kosezi. Oblika in vsebina ustoličevanja sta se spreminjali ter prevzemali nove, tuje sestavine. Po opisu (najbrž iz 11.stoletja) so vojvodo preoblekli v kmečko obleko (da je bil »enak« kosezom), ga posadili na kobilo in trikrat peljali okoli kamna; ljudstvo je pri tem pelo slovensko pesem o deželnem knezu po volji ljudstva.

Korant
Med najbolj znanimi slovenskimi pustnimi liki so koranti, ki so se doslej ohranili na Ptujskem polju, še zlasti v Markovcih in Zabovcih. V dolgih stoletjih zgodovinskega z razvoja se je korantova podoba seveda spreminjala. Sedanja se navezuje na nekatere opise, ki ga predstavljajo kot pustni lik v ovčjem kožuhu in s kapo iz zajčje kože, ta pa se spredaj končuje v maski z dolgim nosom in jezikom iz usnja. Kapo krasita rogova in pisani trakovi, ob straneh pa puranove perutnice (ali perutnice kake ujede). Za pasom ima več kravjih zvoncev s katerimi z nenehnim poskakovanjem glasno pozvanja, v rokah nosi kij z ježevo kožo. Korantova maska je danes postala izrazit stereotip, pogosto se ta dediščina nestrokovno izrablja v turistične in podobne namene.

skis

Škis
Prestar
Pri izbiranju osebe za lik škisa smo se odločili za Prestarja, ki ga je upodobil slovenski baročni slikar Fortunant Bergant (1721-1769). Znamenita slika prodajalca prest, ki jo nekateri razlagajo tudi kot personifikacijo okusa, je do konca 2. svetovne vojne visela v Narodni galeriji, skupaj z drugim znamenitim Bergantovim portretom prodajalca ptičev ali Ptičarjem, potem pa sta izginili.

Barve in figure

SRCE

Srčev kralj

Kralj
Kralj Samo(+658), vodja velike slovanske plemenske zveze. Leta 626 ali morda že prej so se zvezi pridružili tudi Slovani v Vzhodnih Alpah. Samova zveza je bila prva znana slovanska državna tvorba. Po njegovi smrti je zveza slovanskih plemen razpadla, ohranila se je kneževina na območju Karantanije, ki se je razvila v najpomembnejšo politično tvorbo na prvotnem ozemlju oblikovanja slovenskega naroda in je ohranila popolno samostojnost do ok. 740.

Srceva dama

Dama
Julija Primic (30.5.1816-2.2.1864), hči ljubljanskega trgovca. A. Primica, v katero se je zaljubil France Prešeren, potem ko jo je 6.4.1833 srečal v trnovski cerkvi. Njegova osrednja pesniška umetnina, posvečena Primičevi Juliji, je Sonetni venec.

Srcev konjenik Konjenik
Janez Vajkard Valvasor (konec maja 1641-jesen 1693, morda 19.9.), baron, znamenit kranjski polihistor, član londonske Kraljeve znanstvene družbe. Na svojem gradu Bogenšperku blizu Litije je zbral obsežno knjižnico in uredil grafično delavnico z odličnimi bakrorezci, v kateri so (večinoma po njegovih risbah) izdelovali topografije Kranjske (1679) in Koroške (1681, 1688). Njegovo najpomembnejše delo je Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre dess Hertzogthums Crain), izšlo v štirih knjigah 1689.
Srcev fant

Fant
France Prešeren (3.12.1800-8.2.1849), slovenski pesnik. Razvil je osebno izpovedno liriko v razsežnostih kakršnih dotlej slovensko pesnjenje ni poznalo. Med osrednjimi izpovednimi prvinami je romantično trpljenje zaradi neskladja med idealom in stvarnostjo in zaradi usode. Odločilnemu dogajanju v narodovi zgodovini je posvečena pesnitev Krast pri Savici. V spopadu z ilirizmom je utrdil položaj samostojnega slovenskega jezika. Oblikoval je zavest o narodovi svobodi in samostojnosti ko temeljni vrednosti. Kitica in z njegove Zdravljice, ki je cenzura ni dovolila uvrstiti v zbirko Poezije (1847), je državna himna Republike Slovenije.

KARO

Karin kralj

Kralj
Kralj Matjaž, ena osrednjih oseb v slovenski slovstveni folklori (ljudsko slovstvo), prevzeta tudi v umetno leposlovje. Podlaga zanjo je vsaj deloma zgodovinska oseba, to je ogrski kralj Matija Korvin (1458-1490). V povedkah in pesmih o njem so se povezale tudi različne sestavine iz orientalskega in evropskega srednjeveškega izročila. Kralj Matjaž, ki spi v Gori (npr. v Peci) in bo obračunal z nasprotniki, je postal mitski simbol.

Karina dama Dama
Lepa Vida, oseba iz slovenske ljudske balade, eden najznačilnejših likov slovenskega umetnega leposlovja. Zgodovinsko ozadje usode Lepe Vide so zgodnje srednjeveški piratski napadi Arabcev oz. španskih Mavrov na severne sredozemske obale in njihovo ugrabljanje prebivalcev.
Karin konjenik Konjenik
Jacobus Gallus (1550-18.7.1591), skladatelj. Doma je bil nekje na Kranjskem. Posebno pozornost je posvetil motetu, tj. glasbeni upodobitvi liturgičnih in svetopisemskih besedil, ter posvetnim zborovskim madrigalom.
Karin fant Fant
Jože Plečnik (23.1.1872-7.1.1957), arhitekt, oblikovalec in urbanist. Deloval je na Dunaju, v Pragi in Ljubljani. Med stvaritvami v domovini so zelo značilne frančiškanska cerkev v Šiški, Vzajemna zavarovalnica ter Narodna in univerzitetna knjižnica (vse v Ljubljani), cerkev sv.Mihaela na Ljubljanskem barju in župna cerkev v Bogojini. Znamenite so njegove ureditve posameznih delov Ljubljane (»Plečnikova Ljubljana«).

KRIŽ

Križev kralj

Kralj
Herman II. Celjski (+1435), celjski grof. Celjski so se prav za časa njegovega vladanja močno povzpeli in postali enakovredni tekmeci Habsburžanom. Pridobil je velika posestva na Hrvaškem in razširil oblast Celjskih na polovico Kranjske. Hčer Barbaro je poročil z nemškim cesarjem Sigismundom, sina Friderika II. pa z Elizabeto Frankopansko. Heramn II. Je znan tudi zaradi svojega nasprotovanje poroki ovdovelega sina Friderika II. Z Veroniko Deseniško, ki jo je dal 1425 ubiti, sina pa zapreti v ječo.

Križeva dama Dama
Hema Krška, tudi Ema (ok.980-verjetno 1045), grofica in svetnica. Imela je posestva na Koroškem, v Savinjski marki in na Kranjskem. Hema je vneto podpirala širjenje krščanstva na slovenskem ozemlju, zato je po smrti moža in obeh sinov razdelila svojo posest raznim cerkvam. V Krki na Koroškem je ustanovila samostan benidiktink in v njem do smrti skromno živela; 1938 jo je Cerkev razglasila za svetnico.
Krizev konjenik Konjenik
Primož Trubar (1508-1586), protestantski duhovnik, začetnik slovenske književnosti. Leta 1550 je izdal prvi slovenski tiskani knjigi (Abecednik in Katekizem), kmalu nato prve prevode svetopisemskih besedil, pesmarice, pridige; v celoti je prevedel Novo zavezo. Leta 1561 se je na povabilo kranjskih deželnih stanov vrnil iz pregnanstva v Ljubljano in kot superintendent organiziral protestantsko Cerkev na Slovenskem. Trubar je utemeljil skupni slovenski knjižni jezik, njegovo delo je bilo podlaga za delovanje drugih, predvsem Jurija Dalmatina, ki je pripravil celoten prevod Biblije (1584).
Krizev fant Fant
Rihard Jakopič (12.4.1869-21.4.1943), slikar, osrednja osebnost slovenskega impresionizma. V Ljubljani so bile njegove prve impresionistične slike grobo zavrnjene, na razstavi 1904 na Dunaju pa je z drugimi člani kluba Sava dosegel velik uspeh. Poskrbel je za zgraditev paviljona v Tivoliju (po njem imenovan Jakopičev paviljon, podrt 1962). S svojim slikarskim ustvarjanjem organizacijskim in publicističnim delovanjem, je postavil temelje, iz katerih se je v 20. stoletju razvijala slovenska moderna likovna umetnost.

PIK

Pikov kralj

Kralj
Rudolf Maister (29.3.1874-26.7.1934), general in pesnik, utemeljitelj slovenske vojske, vodilna vojaška osebnost v bojih za Štajersko in Koroško. Ob koncu 1. svetovne vojne je deloval z Narodnim svetom za Štajersko, 1.11.1918 mu je Narodni svet predal poveljstvo nad Mariborom in vso Štajersko ter ga povišal v generala. Novembra 1918 je Maister z novačenjem in mobilizacijo vzpostavil na Štajerskem slovensko vojsko; imela je več polkov (Mariborski polk, Celjski polk), topniške oddelke in letalsko stotnijo.

Pikova dama Dama
Ivana Kobilca (20.12.1861-4.12.1926), slikarka. Slikala je v okviru umetnostnih idealov realizma pa tudi planerizma. Njeni sliki Poletje in Likarice sta 1891 zbudili pozornost na razstavi v Parizu. Težišče njenega ustvarjanja so portreti in žanrski motivi, po letu 1914, ko se je vrnila iz Berlina, tudi cvetlična tihožitja.
Pikov konjenik Konjenik
Sigmund Herberstein, tudi Žiga (23.8.1486-28.3.1566), baron, diplomat in potopisec, doma iz Vipave. Z raznimi diplomatskimi nalogami je potoval med drugih dvakrat v Rusijo (1517,1526), kjer mu je, kakor je sam poudarjal, veliko pomagalo prav znanje slovenščine. Na podlagi gradiva, ki ga je zbral na Ruskem, in na podlagi lastnih opažanj je napisal v latinščini knjigo Rerum Moscoviticarum commentarii (1548, Moskovski zapiski), z njo pa je zahodnemu svetu odkril Rusijo.
Pikov fant Fant
Anton Tomaž Linhart (11.12.1756-14.7.1795), dramatik, pesnik in zgodovinar, ena od osrednjih osebnosti slovenskega razsvetljenstva in narodnega preroda. Zavzemal se je za ustanovitev javne študijske knjižnice (1791 ustanovljena Licejska knjižnica je predhodnica Narodne in univerzitetne knjižnice). V nemščini je napisal Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije v dveh delih (1788, 1791). Linhartova zgodovina ni pregled zgodovine vladarjev, vojn in cerkve ampak zgodovina vsakdanjega načina življenja. Pri tem je poleg pisnih virov uporabil jezikovno gradivo, opise ljudskega življenja, šeg in navad. Linhart je začetnik slovenskega gledališča.